-
Website
http://tritecomment.blogspot.com -
Original page
http://tritecomment.blogspot.com/2009/08/o-tem-kako-slovenski-mediji-zanemarjajo.html -
Subscribe
All Comments -
Community
-
-
Top Commenters
-
Popular Threads
2. STA ima stran, odprto za javnost in tam tudi prodaja oglase.
3. V "analizi" manjkajo Finance.
Če gre - po tvojem - za objavljanje iste vsebine na različnih domenah, zakaj ima potem nekatere domene nekajkrat več obiska kot druge?
Za medije bi bilo po mojem bolje, če bi se nekoliko specializirali - za Slovenijo, za tujo politiko, za karkoli. Samo objavljanje kopiranih novic ne ustvarja dodatne vrednosti in ne povečuje zvestobe bralcev. Unikatne vsebine pa dokazano pomenijo tudi višje dohodke, višji ugled in več pozornosti.
2. Kje točno je ta stran? Lahko, da sem spregledal.
3. Finance so bile izvzete, ker nimajo ločenih novic kot ostali portali. Če te zanima - ob merjenju včeraj je bil na 10 najnovejših novicah STA kot avtor ali soavtor pri 4 novicah.
Tvoj argument glede obiska ne zdrži vode. Precej logično je, da imajo določeni portali več obiska kot drugi. že tehnološko gledano boljši SEO pomeni višjo uvrstitev. Prav tako nisem nikoli zapisal, da gre v celoti za iste vsebine na različnih domenah. 24ur pač dodaja erotiko, kar pomeni višji obisk. Ampak to ne pomeni, da za ostale novice ne objavljajo predvsem STA-jevih prispevkov.
Sicer pa - podatki govorijo zase. Težko bi rekli, da sem izbral ravno dan, ko so povsod samo novice STA. Izpostaviti sem hotel samo, da so spletne izdaje medijev sirote, ki jih nihče ne mara - posledično so tudi manj kakovostni, kot bi lahko bili.
Neumno bi bilo, da bi vsi poskušali sami nekaj pisat. Zato se mi ne zdi to nič čudnega. Hkrati pa tudi ni res. Poleg STA se uporablja še nekaj drugih agencij, in ravno tako za besedila v tiskanih medijih, pa tudi novinarji in zunanji sodelavci ustvarimo kako besedilo ali dva. To je tista dodana vrednost zaradi katere časopisi (in spletne verzije le-teh) sploh so zanimivi. IMHO.
24ur.com je slab primer, ker po mojem ni splošni medij, ampak portal z mehko erotiko in tračem. Ostalo je tam dejansko samo za to, da se lahko pozicionirajo kot informativni medij.
Strinjam se, da bi bilo neumno pisat vse o vsem, zaradi česar sem tudi izpostavil vprašanje učinkovitosti. Če objaviš 100 odstotkov novic od STA, potem nisi ponudil nobene dodane vrednosti, kar je slabo za medij, ne za STA. Vem, da se uporabljajo tudi druge agencije in poudaril sem, da gre za test "preko prsta" in ne za celovito analizo vseh strani, vseh rubrik in vseh dni. Toda avtorskih besedil je relativno malo in to se mi zdi škoda predvsem pri časopisih, ki imajo dobre novinarje, na spletu pa objavljajo agencijske novice.
Ne želim, da bi bil ta zapis kritika novinarjev. Ni. Je pa kritika medijev kot takih, ki pri spletnih izdajah prepogosto izberejo lažjo pot. Novinarje na splošno cenim, o medijih kot ustanovah pa imam drugačno mnenje.
Saj govorimo o slovenskem spletu, ne?
Če pogledava Craigslist kot lep primer tega, kaj se lahko zgodi - objavljanje malih oglasov je bila panoga, vredna več milijard dolarjev, od katere so živeli časopisi po celih ZDA. Craigslist je zadevo obrnil na glavo. Njihovi prihodki, čeprav javno ne popolnoma znani, se merijo v nekaj deset milijonih (ocene gredo do 100 milijonov). Tehnologija je omogočila učinkovitejši način za izvajanje te dejavnosti in cene so padle. Podoben proces smo lahko videli še marsikje drugje.
Ko bodo cene padle (in spletnih oglasov zrasle?), pa seveda - ja. Kdaj, če in zakaj se bo to zgodilo, mi je pa nedoumljiva uganka, ker to sodi nekam v ekonomijo ;)
Zdaj pa bi izpostavil še drugo stvar, ki sem jo opisal v članku - vprašanje učinkovitosti. V Sloveniji imamo lepo zgodbo, kako zgrešena je logika tega. da nekaj računaš, zato ker zaradi monopolnega položaja lahko. Zgodba je po mojem mnenju res krasna, gre pa za angleško-slovenski slovar. Večina javnosti tega ne ve, toda imamo en res dober in moderen slovar. Toda večina ljudi uporablja Gradovega, ki ga najdemo v zbirki ASP, ali kako se ji že reče. Gre za star in čedalje bolj nekoristen slovar, ki je neprimerno slabši od novega. Novega so pisali dobri strokovnjaki, temelji na korpusni analizi in vključuje številne primere rabe.
Toda novi slovar je veliko stal in založnik si želi povrniti naložbo. Njihova odločitev je bila jasna - digitalna verzija bo na voljo, ko bo naložba povrnjena s prodajo papirnate verzije, ki stane okoli 200 evrov, če se ne motim. Ampak to je danes tako neučinkovit sistem distribucije in zagotavljanja, da ga dobesedno ne kupi nihče.
Razumem, da se želijo s tem zaščiti proti piratstvu, ki je na področju slovarjev popolnoma prevzelo trg. Vendar bi bilo v tem primeru smiselno z brezplačnim tekmovati z brezplačnim, torej omogočanjem dostopa do slovarja preko spleta in nato prodajo oglasnega prostora in drugih storitev. Tako pa je stari slovar kljub svoji neuporabnosti toliko bolj učinkovit, da je zmagovalec na trgu. Upam si trditi, da bi ljudje uporabljali starega, če bi novega v papirnati obliki dajali zastonj.
Kar je res tragično je, da je bil subvencioniran tudi s strani države (kolikor vem) in njegova neprisotnost pomeni, da celotna Slovenija revnejša za pomemben prispevek h kulturi. Pri vrednosti o kateri govorim, ne gre le za podjetje, gre za družbo kot celoto.
Še besedica o oglaševanju. Dvomim, da bo cena oglasnega prostora na spletu zrasla. Ponovno lahko razlog pripišemo izginotju monopolnih položajev in povečanju količine spletnega prostora, na katerem je mogoče oglaševati. Če ne pride do resnega zmanjšanja obsega vsebin na spletu, se cena oglasnega prostora ne bo dvignila. Z monopolnim položajem namreč izginejo tudi monopolne cene.
Če od celomesečnega oglaševanja na klik spletna stran nekega časopisa zasluži 100 EUR bruto (ok, pa naj bo 200), je to nekako vsaj 20x (10x) premalo za bruto plačo enega samega (!) novinarja v tem časopisu.
Tudi če bi bile zgornje cifre v resnici 10x višje, je to še vedno dovolj denarja za eno samo plačo.
Verjetno se strinjava, da se tiskani mediji na splošno namreč ne bodo naenkrat odločili, da ukinejo spletne izdaje in preidejo nazaj na le tiskane izdaje. Zavedajo se namreč, da se bo našel nekdo, ki bo novice nudil brezplačno na spletu in tako prevzel njihove bralce. Prav tako tiskane izdaje upadajo in več ko je medijev na spletu hujši so konkurenčni pritiski za zagotavljanje vsebine. Ter seveda konkurenčni pritiski za nižanje cene oglasnega prostora, saj je bil včasih prostor za oglaševanje pogojen s papirjem, kar danes seveda ni.
Krčenje medijskega trga bi seveda pomenilo manj ponudbe in povečanje cene, toda to se ne bo zgodilo, saj preprosto preveč ljudi in organizacij ustvarja vsebine, da bi bila to realna možnost, čeprav v celoti seveda ni izključena. Lahko se zgodi, da bodo šibki in neuspešni izginili, kar bo tistim, ki bodo najbolje preživeli, omogočilo, da dvignejo cene.
Vsaj kratkoročno torej ni nobene možnosti, da bi se cene oglasnega prostora na spletu kakorkoli dvignile. Če že kaj, bodo še dodatno padle, kar seveda neposredno udari vse, katerih poslovni modeli temeljijo na spletnem oglaševanju.
Kot pravim - nisem prepričan, da je oglaševanje odgovor. Oziroma, menim, da bodo mediji morali vsaj do neke mere oglaševalcem prikazati namere svojih bralcev - podobno kot je sedaj število naročnin nekakšen signal, da je blagovna znamka medija nekaj vredna. Na spletu tega mehanizma nimamo tako razdelanega, bo pa ključnega pomena za vse, ki želijo oglaševalce prepričati, da se oglaševanje pri njih splača.
Ironija je v tem, da usodo medijev lahko rešijo oglaševalci in zahtevajo bolj usmerjene vsebine, ki bi se jim oglasi bolj prilegali. Ampak tudi to je utopija, ker se oglaševanje še vedno bolj ukvarja z maso kot s kvaliteto.
Glede zanemarjanja spleta se mi pa zdi, da tu veljajo druga načela, kot v tiskanih medijih. Pri oglaševalcih na spletu, ki so skoraj edini vir prihodka, štejejo samo kliki. Gole, krute številke. Nek zahtevnejši tekst prebere par ljudi. To je res morda samo nekoliko manj kot v časopisu, samo za časopis si plačal evro in pol. Splet pa živi samo od reklam. Jaz sem prepričan, da če Dnevnik, Delo in podobni ne bi imeli svoje tiskane verzije, bi bili njihovi spletni portali povsem drugačni in bližje 24ur (erotika, trači in povzetki družinskih tragedij iz Slovenskih novic).
Dejstvo je, da je tiskana različica neke vrste monopol - vsebino lahko dobiš samo na ta način. To narekuje tudi monopolno ceno, višjo od tiste, ki bi bila morda upravičena. Mediji morajo za prehod na splet odkriti način, kako oglaševalcem ponuditi signal, ki ga zagotavlja naročnina na papir. Naročnina namreč pomeni, da je nekdo tako zainteresiran za vsebino, da jo je pripravljen plačati. tega signala na spletu ni, ker ne bo nihče ničesar plačal. Mediji morajo torej poskrbeti za sodelovanje s skupnostjo, s katero bi lahko nadomestili ta signal. O tem pa sem že pisal na linkih v zapisu.
Saj jo imajo, le plačati je treba, da si lahko ogledaš cele novice:
http://www.sta.si/pogoji.php
Pa kaj nja bi se jebali še s sponzorji na strani? Kot morda že veš, to je povezano z kliki, in seveda z iskanjem sponzorjev, kar je pa dandanes zelo težavno.
Torej je tvoja ideja brezpredmetna.
Sicer pa - zapis ni kritiziral STA. Načeloma je njihov pristop pravilen. Kritika je letela na medije in njihove spletne izdaje, ki so v praksi le malo več kot kopiranje istega besedila na več domen. V komentarjih je kar dobra debata, zakaj to počnejo, vendar menim, da dolgoročno ni pozitivna.
Kar pa se tiče plačevanja za novice - tega ne bo počel nihče. Računanje za vsakodnevne novice je utopija.
Ker morajo od nečesa živet?
Martijsa, saj imaš marsikaj prav, predvsem na vsebinskem delu, predvsem brez upoštevanja, da je delanje vsebine drago.
Ampak na prihodkovnem delu pa vse tvoje dosedanje ideje močno šepajo. In mediji obstajamo zaradi profita, ne zaradi "čim večjega števila bralcev".
Bi me zanimala tvoja analiza spletne strani New York Timesa, meni osebno verjetno najboljšega novičarskega portala. Ki bo kljub kvalitetni vsebini obstajal še...koliko časa? Brez spremembe prihodkovnega modela ne prav dolgo.
Glede cene ustvarjanja vsebine se ne morem strinjati, da ne upoštevam tega dejstva. Precej jasno mi je, da so s tem povezani stroški, ki so lahko tudi visoki. Toda po drugi strani je vsebina edino, kar pritegne pozornost - z enoličnimi vsebinami se vrednost dnevnih novic še dodatno niža. In tu govorim o vrednosti in ne ceni - cena je že tako ali tako efektivno nič.
Prihodkovna stran je dejansko meglena. Kot sem priznal in zapisal v drugih komentarjih, menim, da smo v obdobju, ko lahko bolj jasno vidimo, kaj se bo podrlo, kot tisto, kar bo nastalo na tem mestu. Toda kakšno alternativo so ponudili mediji? Plačljive vsebine, mikroplačila in kartelna dogovarjanja v stilu "če se vsi zmenimo, lahko računamo za novice". Naštete stvari so uspele le tako redkim, kot je WSJ, pri katerem so ugotovili tudi, da je večina naročnin na podjetja, ki lažje (in rajši) plačajo.
Obenem se mi zdi, da v veliki meri bralci predvidevajo, da stvari pišem škodoželjno in si želim medijskega pogreba. Nikakor ne - prepričan sem, da je novinarstvo ključnega pomena za demokracijo in informirano javnost ter cenim dobro novinarstvo, ki me zabava, izobražuje in mi da misliti. Toda po drugi strani trenutno kaže, da so mediji precej brez domišljije glede tega, kako zaslužiti. In spet sem prepričan, da pristop, ki sem ga opisal v prispevku ni ravno pravi.
Še na kratko, kaj menim o NYtimes.com. Mislim, da delajo veliko večino stvari pravilno - reader, iPhone aplikacija, Times Machine, ... Na novice in svojo vsebino gledajo kot platformo. Podobno tudi Guardian. Koliko časa bo portal obstajal? Dlje kot karkoli drugega. NYTimes je še vedno dobičkonosen - njihove naklade rastejo, kar je več, kot lahko rečemo za slovenske medije. Njihova največja napaka so bile finančne špekulacije in so sedaj bolj žrtev tega, kot poslovnega neuspeha.
Sicer pa, kot je povedala direktorica NYtimes.com, ki je pred kratkim prevzela NPR. NYT je namreč svoj čas računal za vsebine na spletu - rezultat je bilo 225.000 naročnikov po 50 USD na leto, kar je milijon na leto. Milijon naročnikov (kolikor je recimo tiskanih) bi pomenilo 50 milijonov. Letni stroški NYT newsrooma? Po ocenah analitikov v soseščini 200 milijonov dolarjev na leto, ob tem, da ti s plačljivim dostopom prihodki padejo do te mere, da prihodki od oglasov ne pokrijejo ničesar več.
Bodo torej plačljive vsebine na spletu kaj spremenile? Dvomim. Glede tega, koliko so ljudje pripravljeni plačevat, mi še najbolje govori osebna izkušnja - pred leti je imel Mobitel spletno trgovino z glasbo zabavaj.se. Pomp ob launchu je bil velik, nato so stvari malo potihnile. Nakar sem čez lep čas obiskal stran iz radovednosti, če se je kaj spremenilo. Stran ni delovala. Poskusil sem naslednji dan in potem spet naslednji dan. Trajalo je en teden, da sem jim poslal e-mail in jih opozoril na to. To pomeni, da zadeva cel teden ni delovala, ne da bi v firmi, ki je to vodila, kdorkoli kaj opazil ali pa jim javil. Vem, anekdotalno, ampak vseeno zanimivo.
Ker smo nekateri precej neposredno vpleteni v prodajo oglasnega prostora na spletu in vemo, da ta predlog pač ne pije vode.
NYTimes je morda dobičkonosen kot podjetje (dejansko so preveč harali s prevzemi), spletni portal pa po mojih infotih ne dela plusa in ga še nikoli ni, glede na ideje o zapiranju vsebine, se očitno tudi njim zdi, da ga na trenutni način nikoli ne bo.
Oglaševanje kot kaže ne bo moglo pokriti delanje (kvalitetnih) vsebin za splet, še posebej ne vsebin za širše množice. Potrebni bodo novi modeli.
In ja, mediji smo precej brez domišljije, kako zaslužiti, je pa res, da ni slišati nič kaj dosti dobrih predlogov, ne doma, ne na tujem.
Osebno pa bi precej stavil na to, da bodo mediji prevzemali določene funkcije trgovcev.